PRIPOROČILA STROKOVNIH DELAVCEV CENTRA ŠTEKER ZA GRADNJO BOLJ ZDRAVEGA DIGITALNEGA OKOLJA ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE V SLOVENIJI
Center Šteker si že od svoje ustanovitve leta 2016 prizadeva za gradnjo bolj zdravega digitalnega okolja za otroke in mladostnike. Kot prvi specializirani, za uporabnike brezplačen program te vrste v severovzhodnem delu Slovenije nudimo celostno obravnavo na področju nekemičnih zasvojenosti, s poudarkom na prekomerni in škodljivi rabi zaslonskih tehnologij ter sorodnih problematikah. Pod imenom Center Šteker so danes zajeti različni programi in projekti Društva IndiJanez s področja nekemičnih zasvojenosti in duševnega zdravja, v okviru katerih izvajamo preventivo za mlade, starše in strokovne delavce v obliki delavnic, predavanj in drugih vsebin ter kurativo v obliki brezplačnih individualnih svetovanj.
Zaslonske tehnologije so dandanes neizogibne, predvsem mladi pa so tisti, ki se radi odpravljajo v digitalne svetove; naša naloga je, da jih za to primerno opolnomočimo z znanjem, veščinami in orodji, s katerimi bodo vanje vstopali suvereno in varno. Gre za področje, ki se razvija bliskovito hitro, posledično pa raste tudi problematika prekomerne in škodljive rabe zaslonov, zato je pomembno, da se strokovna javnost povezano in jasno izrazi za njeno celostno in sistemsko naslavljanje. V ta namen smo pripravili nekaj izhodišč, ki identificirajo prednostne probleme na tem področju, kot tudi ukrepe oziroma predloge, ki jih vidimo kot morebitne odgovore.
SISTEMSKA UREDITEV IN DOSTOPNOST VIROV
Ključno vlogo pri problematiki igra nestabilno financiranje in razdrobljenost ustanov, organizacij in programov, ki delujejo na omenjenih področjih, tako v okviru javnozdravstvene mreže kot v nevladnem in drugih sektorjih. Soočamo se s problemi, kot so pomanjkanje in drobljenje sredstev, časovno omejeni projekti in centralizacija, kar pomeni, da najranljivejšim pogosto primanjkuje potrebnih virov in resursov, ki bi bili dostopni in brezplačni.
Področja nekemičnih zasvojenosti in duševnega zdravja so na ravni sistema slabo urejena, vsebine, ki so na voljo, pa so v veliki meri odvisne od interesa sodelujočih organizacij in ustanov oziroma prostovoljne vključitve uporabnikov, ki so o problematiki in virih pomoči pogosto slabo informirani oziroma do njih težje dostopajo, sploh v regijah, kot je vzhodna Slovenija, kjer je pomanjkanje virov še bolj izrazito.
Rešitve vidimo v sistemskem financiranju in promociji nevladnih organizacij, ustanov, programov duševnega zdravja, programov, ki se ukvarjajo z varovanjem in krepitvijo zdravja mladih ter drugih programov in vsebin, povezanih z omenjenimi področji. Potrebo po boljšem osveščanju splošne javnosti o pomenu varnih in zdravih digitalnih okolij bi lahko naslavljali tudi z obveznimi izobraževanji in usposabljanji za različne ciljne skupine. Naš predlog je naslednji:
- oblikovanje obveznih modulov in izobraževanj duševnega zdravja, digitalne pismenosti ter varne in uravnotežene rabe zaslonskih tehnologij za mlade, strokovne delavce in starše v vzgojno-izobraževalnih in drugih ustanovah (npr. kakovostne in škodljive video igre);
- oblikovanje obveznega modula na temo vpliva škodljive rabe zaslonskih tehnologij pri mlajših otrocih ter načinov varne in uravnotežene rabe v okviru starševske šole (npr. vpliv spremljanja zaslonov pri otrocih do 2. leta starosti).
DIGITALNA PISMENOST, DOSTOPNOST VSEBIN IN ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG
Vsebine na zaslonih in na spletu so bolj dostopne kot kadarkoli prej, digitalna pismenost pa ne dohaja njihovega razmaha in različnih škodljivih pojavov. Pri tem ne gre le za digitalno pismenost strokovnih delavcev in staršev, ampak tudi mladih, ki so nevarnostim izpostavljeni že od otroštva, ko še nimajo primernih znanj in veščin, da bi se pred njimi lahko zaščitili. Izpostaviti gre spletno pornografijo, s katero se mladi srečujejo vse hitreje kljub zakonski omejitvi dostopa do teh vsebin za mladoletne. Posledice prekomernega spremljanja pornografije se medtem kažejo na različnih področjih posameznikovega življenja, od medosebnih odnosov do težav pri spolnosti in drugih zdravstvenih težav.
Posledica vseprisotnosti zaslonskih tehnologij v našem vsakdanu je normalizacija uporabe, ki je brezciljna, nekoristna in služi kot pobeg oziroma avtomatsko razvedrilo. Pri otrocih in mladostnikih se to kaže na primer skozi pomanjkanje kreativnosti in domišljije, slabšo koncentracijo, manj zanimanja in radovednosti za okolico, pomanjkanje ali opuščanje hobijev in interesov ter slabšo kakovost prostočasnih aktivnosti.
Kot odgovor na omenjene probleme vidimo poudarjanje zdravih vzorcev uporabe zaslonskih tehnologij ter na kakovostnih vsebinah za različne starostne skupine v okviru preventive ter drugih programov in vsebin, ki izobražujejo in informirajo mlade, kot seveda tudi v okviru vzgoje. V času, ko se v strokovni in splošni javnosti pojavljajo številne debate o prepovedih in omejevanju določenih vsebin (npr. socialna omrežja), se nam zdi veliko bolj pomembno in koristno, da mlade opolnomočimo za samozaščitno vedenje na spletu, saj se stroge prepovedi v praksi pogosto izkažejo za neučinkovite, prav tako pa mladostnika navajajo na nezaupanje in zunanji nadzor.
Mladostniki imajo z odraščanjem vse večjo samostojnost tudi v digitalnih svetovih; ključnega pomena je, da se z njimi odprto in neobsojajoče pogovarjamo o različnih vrstah vsebin, s katerimi se pri tem srečujejo, tako jim te ne bodo edini vir informacij ter da bodo krepili medijsko pismenost in kritično razmišljanje. Pri pornografskih vsebinah to na primer pomeni, da se z otrokom odkrito in inkluzivno pogovarjamo o spolnosti in spolnih odnosih, smo pripravljeni odgovoriti na njegova vprašanja in ne obsojamo zdrave radovednosti – poudarimo pa seveda, da pornografija ponuja idealizirane in nerealne podobe, ki lahko škodujejo samopodobi, odnosom in zdravju, če jih spremljamo preveč ali se z njimi srečamo prezgodaj.
Za opolnomočenje mladih na omenjenih področjih prepoznavamo kot ključnega pomena oblikovanje vsebin za promocijo in krepitev zdravega življenjskega sloga in relevantnih veščin, kot so kreativnost, socialna angažiranost, komunikacijske veščine in druge. Te vsebine se mladim lahko podajajo v obliki raznih kampanj, projektov in programov, predvsem pa je pomembna kakovostna, kontinuirana in učinkovita preventiva, ki poteka neposredno v okolju mladih, na primer v okviru učnega procesa.
Mladim je potrebno nuditi kakovosten nabor prostočasnih aktivnosti, ki niso komercialno naravnane oziroma so zanje brezplačne, tako v smislu vsebin kot v smislu prostorov. Obenem potrebujejo tudi priložnosti za nestrukturiran prosti čas, v okviru katerega pridobivajo in raziskujejo nove interese, vzpostavljajo in vzdržujejo stik s samim seboj, se socializirajo in pridobivajo druge pomembne veščine.
SOCIALNI VIDIK IN EMPATIJA
Socializacija je eden pomembnejših vidikov uporabe spleta in zadrževanja v digitalnih okoljih med mladimi. Vzdrževanje socialnih stikov preko spleta omogoča povezovanje z drugimi ne glede na lokacijo, kar je lahko dobro predvsem za mlade iz ruralnih območij ali drugih okolij, kjer se počutijo izključene ali težko gradijo občutek pripadnosti. Kljub temu pa nenehna povezanost ne pomeni nujno, da so odnosi kakovostni: socialni stiki preko spleta so pogosto osiromašeni, posameznik pa se zaradi njihove enostavnosti manj trudi navezovati stike oziroma družiti v živo, prav tako vsebine na socialnih omrežjih nemalokrat ustvarjajo občutek manjvrednosti in izoliranosti. Čustvena osamljenost je med mladimi kljub nenehni povezanosti v izjemno velikem porastu.
K socialni izključenosti in poplitvenju odnosov prispeva tudi pomanjkanje empatije in čustvene pismenosti, ki ga zaznavamo kot resen problem. Mladi odraščajo v izrazito individualistični družbi, njihova digitalna okolja pa so pogosto pobeg od konfliktov in ovir v vsakdanjem življenju. Zaradi tega jih je potrebno doma, v šoli in drugod opolnomočiti z veščinami za bolj zdrave medosebne odnose in pri njih v vseh starostnih skupinah spodbujati razvoj empatije, prav tako pa prepoznati čustveno opismenjevanje kot ključno za njihov osebni razvoj in udejstvovanje v družbi – tudi z že omenjenimi aktivnostmi in vsebinami, ki poudarjajo socialno vključenost in komunikacijske veščine.
SOVRAŽNI GOVOR, ŠKODLJIVE VSEBINE IN REGULACIJA PLATFORM
Splet močno prispeva k polarizaciji in radikalizaciji med mladimi, posledično pa tudi k spletnemu nasilju, ki ga mladi opisujejo kot del njihovega vsakdana. Sovražne in nasilne vsebine na spletu so zelo razširjene, kar igra vlogo pri normalizaciji nasilne komunikacije, sovražnega govora, diskriminacije in oblik sovraštva, kot so rasizem, seksizem, ksenofobija, homofobija in druge. Spletne platforme so pogosto neučinkovite pri spopadanju s tovrstnimi vsebinami, saj je moderacija v praksi nepopolna, uporabniki pa niso primerno zaščiteni.
To vidimo tudi na primeru generativne umetne inteligence, ki jo pozdravljajo praktično vse večje platforme in aplikacije kljub velikemu potencialu za zlorabo (npr. generiranje intimnih fotografij brez privolitve posameznika); podobno je z vsebinami, kot so športne stave in igre na srečo ter neprimerni, vsiljivi ali prikriti oglasi, ki so jim mladi izpostavljeni na praktično vsakem koraku.
Na podlagi omenjenega vidimo regulacijo socialnih omrežij in spletnih platform kot enega ključnih ukrepov za bolj zdravo digitalno okolje. Odločevalce je potrebno pozivati k večjemu pritisku na platforme, da se le-te konkretno zavežejo k naslavljanju problematičnih vsebin, zaščiti uporabnikov ter soustvarjanju zdravega spleta, kot rešitev pa bi poudarili tudi oblikovanje zakonskih podlag za večjo transparentnost in boljšo regulacijo.
